(Ustnice, ki pijejo alkohol, se ne bodo dotaknile mojih)
...marsikdo, ki prej ni pil, je potem začel!
Če mož ženi odpira vrata od avta, je bodisi nov avto ali pa žena. |
09. vinotok (10) 2009
V zadnjih desetih dneh se mi je v kratkem zavrtel življenjski cikel. Proslavili smo rojstvo dveh otrok prijateljev. V krogu prijateljev in družine sem proslavil svojih trideset let. Mati in stric se borita za življenje. Poslovili smo se od svakove babice.
Čas teče. Vsak piše svojo življenjsko zgodbo. Povsem drugačno, le začetek in konec sta znana. Srečo imamo, da lahko izberemo scenarij, ki nam ugaja. Potrebno je le malo poguma in samokritike, da prilagodimo želje svojim danostim in okolju. Preseneti nas lahko le narava, ki pa ima to pravico. Prepustimo se ji in uživamo njene ideje, ki jih nam sporoča. Šele to je življenje, ki ga želimo. A mnogi se ga bojite. To je ljubezen. Brezpogojna.
Moje življenje se je začelo 30. 9. 1979 v Novem mestu. Otroštvo sem preživel na kmetiji. V objemu preprostih, kmečkih ljudi sem dobil najlepšo popotnico za življenje, kar si jih lahko zamislim. Na posestvu v Presladolu smo s sestričnami in bratranci preživeli trenutke, ki bodo večno zapisani v naših najlepših mislih. Naučil sem se delati, spoštovati, oproščati, uživati, živeti. Vse to od »lokalnih frajerjev«. Mati, oče, sestra, stari starši, sestrične, bratranci, tete, strici, prijatelji, vaški posebneži. To so moji učitelji. Odlični so, še vedno me vsak dan naučijo kaj novega. Življenjskega, kot radi pravimo. To so ljudje, za katere živim, za katere bom vedno dal besedo in dejanja.
Osnovno šolo sem obiskoval v Brestanici. Raje kot šolske klopi smo s prijatelji gulili asfalt na bližnjem igrišču. Ni bilo športa, v katerem se nismo preizkusili. Žoga je bila rekvizit, ki nas je družil, nas izoblikoval. Ni bilo vremena, ki bi nam preprečilo partijo nogometa ali košarke. Znali smo proslaviti zmago in priznati poraz. Bili smo prijatelji.
Leta 1994 sem se vpisal na srednjo ekonomsko šolo. Z družino smo se preselili v Brežice. Začel sem zahajati na atletski stadion. Glavni »krivec« za to je bila sestra. Tudi, da sem prijel za kladivo, je kriva ona. Hvala, sestrca! Tako se je pri petnajstih začelo zame povsem drugačno, športno življenje. Vse, kar sem počel, je bilo na prvem mestu kladivo. Cilj je bil znan, olimpijsko zlato. Res, da se je na prvi pogled zdel nedosegljiv, a veljalo je poskusiti. Iz leta v leto sem lepo napredoval. Postal sem stalni član mladinske reprezentance in z osemnajstimi nastopil na mladinskem svetovnem prvenstvu. Končal sem srednjo šolo in treba se je bilo odločiti. Študij v Ljubljani ali met kladiva.. Odločitev je vsem znana.
Stopil sem na profesionalno športno pot. Začel sem trenirati dvakrat dnevno. Disciplina, ki jo zahteva šport, je bil moj adut. Bil sem sposoben držati enoličen ritem, ki prinaša rezultat. Preboj med elito mi je uspel leta 2000, ko sem izpolnil normo za olimpijske igre v Sydneyju. To je bilo zame tudi najtežje leto, izgubil sem očeta. Potem sta sledili dve leti boja s poškodbami. Leta 2003 se je v Parizu na svetovnem prvenstvu začel niz velikih rezultatov. Vrh sem dosegel lani z zlato kolajno v Pekingu in ga potrdil letos v Berlinu. Zlata olimpijska kolajna = uresničitev sanj! Kam naprej?
Kar nekaj let je že tega, ko sva se s Kevom pogovarjala, da »tapravi« odnehajo na vrhuncu. Želim si naprej, do svetovnega rekorda, a nimam moči za to dejanje. Stagniranje, čeprav na svetovnem vrhu, me utruja. Prišel sem do svojega vrhunca. Čas je za slovo. Olimpijski in svetovni prvak je dovolj, več ne zmorem. Rad vas imam! Zbogom!
Vsi, ki ste me spremljali! DRUŽINA, VLADIMIR KEVO, MARJAN OGOREVC, SEVERIN LIPOVŠEK, KHALID NASIF,ANDREJ VIZJAK, PRIJATELJI, GENERALNI SPONZOR – GEN ENERGIJA, SPONZORJI (Mobitel, Krka, Geoplin, Luka Koper, Avtohiša Radanovič, Atletska zveza Slovenije, Slovenska vojska).
Hvala!
Nikomur nisem povedal za to dejanje. Vzel sem si to pravico. Hvala za razumevanje!
Življenje je lepo!!!
Primož
"Torej, moj sin je star 9 let in hodi v četrti razred. Lani je bil torej osemletnik, katerega vzgajam v ekološkem duhu. Zato ga tudi učim ločevanja odpadkov. Ker nimam veliko finančnih sredstev, sva se skupaj odločila, da bova zbirala papir, ko pa se ga bo dovolj nabralo, ga bova peljala v Surovino prodat in si bo iz tega lahko kupil kakšno igračo ali čokolado.
Vsem bližjim sva povedala, da Gregor zbira papir, dvoji sosedje, moja sestra, prijateljica in mi doma. Vsi smo zvezovali in shranjevali ta papir zanj, ko pa se je nabralo za poln avto sva ga skupaj odpeljala. Kako je bil ponosen, da je dal svoje osebne podatke in svojo davčno številko.
Dobil je 20 evrov, odbili so le normirane stroške in akontacijo dohodnine.
Letos januarja sem dobila še izpis za napoved dohodnine, seveda sem v napoved tudi vpisala njegov znesek. Zdaj, pri izračunu pa sem ugotovila, da so mi hčerko upoštevali za vzdrževanega člana, njega pa ne. Seveda sem poklicala. In katastrofa. Ker je v lanskem letu dobil 20 evrov za papir, ga ne smatrajo kot vzdrževanega člana, imel je pač svoj dohodek. Tako mi je na davčnem uradu razložila ena od zaposlenih. Taki so zakoni. Ja, lahko dam
ugovor na izračun, ampak če bodo njega tudi upoštevali kot vzdrževanega člana, bo to samo za 11 mesecev. Tisti mesec, ko sva prodala papir ima svoj dohodek in ne sodi v mojo oskrbo, ampak se je pač preživljal sam. Ne vem, ali bi človek jokal, ali bi s sredincem kazal ..."
Ker se mi je zdela stvar zelo nenavadna, sem preverila na DURS-u in dobila tole pojasnilo:
Navedeni dohodek je "dohodek iz drugega pogodbenega razmerja", ki se po zakonu šteje v isto skupino kot dohodek iz zaposlitve (to določa 38.čl. ZDoh-2 in ni stvar tolmačenja posamezne davčne izpostave niti DURS-a kot celote). Kakor hitro dobi DURS obvestilo od izplačevalca, da ima nekdo take dohodke, črtajo to osebo iz seznama vzdrževanih družinskih članov.
To pa JE samovoljna razlaga DURS-a, spet pa ne posamezne izpostave, saj tako naredijo vse izpostave.
Čas vzdrževanja družinskih članov lahko določiš samo na mesec (čas vzdrževanja od 1 do 12 - mišljeno mesecev). Torej v zgornjem primeru mora mama nujno napisati pritožbo (jaz bi dodala še obrazložitev), da ji bodo priznali olajšavo vsaj 11 mesecev. Nič več ne vpisujemo zneska lastnih sredstev vzdrževanih članov, kot je bilo po Zakonu o dohodnini ZDoh-1, pa
še tam smo vpisovali samo obdavčljive dohodke. Meni se je to zdelo bolj pravično kot sedanji sistem. Ker je vsak zakon (tudi Zdoh-2) malo nejasen, potem birokrati določijo neka pravila, ki niso nujno dobra.
Zato predlagam, da če vaš otrok zasluži kaj s starim papirjem, železom ali s kako nagradno igro, dajte raje svojo davčno številko, ne otrokovo.
So pa navedeni prihodki oproščeni dohodnine, kadar jih organizira šola (zbiranje starega papirja npr.)
Sliki nove asfaltirane ceste v Borovnici po najnovejših standardih EU.
(cesta je kategorizirana in privatna in so jo asfaltirali ob izgradnji novega bloka)
Tip slučajno skozi okno zagleda ene par fičfiričev, ki nosijo stvari iz njegove garaže v bližnji kombi.
Hitr zavrti telefon, 113 , pove kaj se dogaja, pa mu rečejo, "Sorry,
nimamo zdele nobene patrulje frej,
ampak pride čim bo mogoče, kake pol ure, uro...".
Tip, besen ko ris, počaka pol minute, spet pokliče, in reče:
"Halo, spet jest, sem hotel samo povedat, da se nič ne mudi, pravkar
sem vse postrelil, hvala, lahko noč!" in odloži.
Ni blo 5 min , uleti 6 patrulj, posebna enota, obkrožjo vse... in seveda
dobijo fičfiriče z rokami v "marmeladi"...
Pa pride poveljnik do tipa in reče: "Khm, jest sem pa razumel, da ste
jih postrelili...".
Pa pravi tip: "Hm, jest sem pa razumel, da nimate nobene patrulje frej..."
*************************************************
Novinec se pridruži multinacionalki in prvi dan klice svojo tajnico po
internem telefonu, se zmoti in kliče v vodstvo:
"Takoj mi prineste kavo!"
Oseba na drugi strani se oglasi: "Bedak, poklical si napačno cifro! A
sploh veš koga si poklical?"
Novinec odgovori: "Ne!"
Oseba jezno odgovori: "Tukaj generalni direktor multinacionalke, ti opica"
Novinec se nasmeje in se zadere nazaj: "In ti, veš s kom pa TI govoriš,
peder?"
Direktor odvrne: "Ne!"
"Dobro." reče novinec in odloži.