sreda, 19. januar 2011
Space shuttle in konjske riti
Razdalja med tračnicama pri tirih na ameriških železnicah je natanko 4 čevlje in 8,5 palcev.
Zakaj ravno toliko?
Zato, ker je taka razdalja med tračnicama na angleških železnicah. Ker so ameriške železnice začeli graditi Angleži, so tudi v Ameriki uporabili isto mero...
In zakaj v Angliji uporabljajo tako mero?
Zato ker so prve vagone v Angliji izdelovali v delavnicah, kjer so pred pojavom železnice izdelovali kočije. Za železniške vagone so porabili kar enaka podvozja, kot so jih prej rabili za kočije.
Zakaj pa so za podvozja kočij uporabljali prav to mero (4 čevlje in 8,5 palcev)?
Zato, da so bila kolesa na kočiji prilagojena kolesnicam na starih evropskih kolovozih, ki so imeli to mero.
Zakaj pa so imeli kolovozi to mero?
Zato, ker so kolovozne poti napravili stari Rimljani med svojimi osvajalskimi pohodi. Njihovi dvokolesni vozički za konjsko vprego pa so imeli to mero.
In zakaj so imeli vozički ravno tako mero?
Zato ker so vprego konstruirali tako, da je sta vanjo natanko pasali riti dveh konjev.
Končno:
Ameriški Space shuttle ima 2 rezervoarja za gorivo (SRB - Solid Rocket Booster), ki jih izdeluje firma Thiokol v zvezni državi Utah. Inženirji, ki so projektirali rezervoarja so želeli napraviti širša, ampak so bili omejeni s širino tunelov na železnici, po kateri so rezervoarja transportirali. Širina tunelov pa je bila seveda primerna širini železniških tirov.
Sklep:
Najbolj napreden primerek ameriške tehnologije je zgrajen na osnovi širine riti rimskega konja!
Vicoteka 29#
Žena se gre ven zabavat s prijateljicami. Pove svojemu možu,da se bo vrnila najkasneje do polnoči. Tako ure tečejo kot tudi martiniji in žena se pošteno nasekana vrne domov ob štirih ponoči.
Ko tako pijana stopi v stanovanje, se ravno oglasi kukavica na uri. Štirikrat naredi "kuku". Žena se prestraši, saj ve, da se je mož zagotovo zbudil in da jo bo naslednji dan zagotovo moril, zakaj je prišla domov tako pozno. Zato hitro sama "zakuka" še osemkrat. Žena je vsa ponosna, saj se je kljub pijanosti tako hitro domislila tako dobre rešitve.
Oddahne si in gre spat.
Naslednji dan mož vpraša ženo, kdaj je prišla domov.
"Okoli polnoči," mu ta odvrne.
Mož sploh ni nič slabe volje, zato je žena še toliko bolj vesela, saj ji je zares uspela dobra ukana.
Nato pa mož rece:
"Rabimo novo uro s kukavico."
Žena vpraša: "Zakaj?"
Mož:
"Vceraj je naša kukavica zakukala štirikrat, potem rekla sranje, potem je zakukala še trikrat, se odkašljala, nato zakukala še trikrat, se zahihitala, zakukala še dvakrat, nato pa se je spotaknila čez mačko.
Ko je bilo tega konec, se ji je pa začelo še kolcati."
Vicoteka 28#
Je'l ba Fato, jes' ti čula, da ti je Haso peder?
Kako peder, cijeli život govori da je avtomehanićar
Zakaj imajo stare babe joške do popka?
Zato, da imajo na obrazu napeto kožo.
A VETE ZAKAJ IMAJO STRAEJŠI MOŠKI SPUŠČENE HLAČE, SPODNICE KO SE BRIJEJO ??
NE !!
ZA TO, DA KO JIM JAJCE DOL SVOBODNO VISIJO, JIM TAKO KOŽO NATEGNEJO NA LICIH, DA SE NE UREŽEJO.
Ide mujo ulicom i viri mu kifla iz dupeta.
Pa ga sretne Hasu i pita:" Jeli mujo, pa što ti ovaj kifla viri iz dupeta?"
Pa kaže Mujo:" Pa bio kod zubara i rekoh da jedem na drugu stranu."
Mujo: daj Haso pomozi mi kopati jamu!
Haso: u redu ali u 11 odlazim jebati.
Kopaju oni i eto 11 sati.
Haso: idem ja jebati.
Mujo: daj da zavrsimo prije.
Haso: ne ja moram jebati.
Mujo: pa u redu onda, evo gore lezi moja Fata, pa daj nju.
Ide Haso i pojebe Fatu. Vraca se kroz sat vremena.
Mujo: kako je bilo?
Haso: u redu, samo malo je ladna.
Mujo: pa sta si mislio za koga kopamo tu jamu?
V Gaberju pod Gorjanci, v gostilno nekega dne stopi Ljubljančan in zavpije:
"Slišal sem, da ste Dolenjci hudo odporni pivci, sam pa sem prepričan, da ste navadne reve. Tako prepričan sem, da grem stavit, da nihče med vami ne more spiti 4 litre Cvička na eks, enega za drugim. Če pa komu uspe, mu dam miljon SIT!"
Cela gostilna obstane v molku. Nihče se ne prijavi, le en mož celo odide iz gostilne, kot da je v zadregi. Ljubljančan zadovoljen sede in naroči pijačo.
Pol ure pozneje se možakar, ki je odšel, vrne. Stopi do Ljubljančana in ga potrka po ramenu:
"Ej ti poslušej, a še vela tvoja stava ?"
Ljubljančan prikima in kelnarci naroči, naj postroji 4 litre Cvička.
Dolenjec zagrabi prvi liter in ga kot za šalo eksa. Rojaki ga na ves glas spodbujajo. Litri se praznijo eden za drugim, dokler v grlo ne pljuskne še iz zadnjega litra. Gostilna je v ekstazi, Ljubljančan osupnjen sede in junaku izroči milijon SIT. Toda nekaj ga vseeno tare:
"Oprosti, ker te tole sprašujem, ampak zanima me, kam si izginil za tiste pol ure?"
Dolenjec, kot bi že malo pozabil:
"Aja tu mislš. U sosedno gostilno sm šu probat, če res lahku."
Dva fanta igrata nogomet v Tivoliju, ko enega od njiju napade podivjan pitbull. Drugi fant hitro odlomi del bližnje ograje in z njo udari psa po glavi ter mu zlomi vrat. V bližini je bil v naključju tudi novinar Slovenskih Novic in ta navdušeno pohiti k fantu, da bi napisal reportažo o pogumnem dejanju.
Na list napise uvod: Pogumni prebivalec centra reši prijatelja pred morilsko pošastjo.
- "Saj si iz centra, ne?" Vpraša fanta.
"Ne," odkima fant.
"Oprosti, ker sva v Tivoliju sem domneval da si od tu," reče novinar in zapiše nov uvod. Mali junak iz Viča reši prijatelja pred strašno smrtjo.
"Saj si iz bližine, ko tu igraš nogomet?"
"Ne," odkima fant.
"Kje pa potem živiš?" Vpraša novinar.
"U Fužinama."
Novinar začne članek na novo.
"Mali čefur zaklal hišnega ljubljenčka."
Prodaje Cigo sa ženom raznu robu na štandu. Kad odjednom dolazi frajer na motoru, pa kao nešto malo gleda, a onda zgrabi jednu kožnu jaknu, gas do daske i pobjegne. Viče Cigo ženi:
"Ženo, eto ode jedna kožna jakna!"
"Stvarno", pita žena, "a po kojoj cijeni?"
"Po kojoj cijeni? Pa po nabavnoj."
Sexaju se puž i slonica a ona če:
- "Jao pužu nisam znala da si tako dobar jebač! Mislim da te VOLIM!"
A puz če:
- "Šta je kurvo, vidiš kuču i odmah bi se udavala!!!"
Voze se Mujo i Slovenac u vozu u istom kupeu. Mujo vadi kutiju cigara iz dzepa, izvlaci jednu cigaru, vraca kutiju u dzep, stavlja cigaru u usta i vadi sibice iz dzepa.Kad je upalio palidrvce, Slovenac skoci, istrgne Muji cigaru iz usta i baci je kroz prozor.
- Ba, sta uradi??
- Ovde se ne sme pusiti!
- Al' ja nisam ni pusio!
- Ovde covek ne sme ni da se priprema da pusi!
Malo kasnije Slovenac vadi novine i rasiri ih. Taman da pocne da cita, skoci Mujo, istrgne mu novine i baci kroz prozor.
- Sta ?!!
- Ovde se ne sere!
- Pa ja nisam srao!
- Ovde covek ne sme ni da se priprema da sere!
Gre mali Janezek v prvi razred. Njegova torbica, polna zvezkov in knjig, je skoraj vecja od njega. Na poti ga sreca gospa srednjih let in ga za salo ogovori:
"Ja torbica, kam pa gres z Janezkom?"
Mali Janezek pa ji odvrne:
"Gobec, kam pa gres z babo?"
Pita Fata mater:
- "Mama mogu li sa Mujom u kino?"
Na to ce mati:
- "A koji film igra?"
- "Strasni", odgovori Fata.
- "E ne moze", rece mati: "Da se prepadnes pa mu u kinu pridjes blize."
- "Pa mogu li gledati ljubavni", upita Fata.
- "Neee", rece mati: "pa da se pocnete ljubakati."
- "Pa mogu li barem smijesni gledati?"
- "Moze", rece joj mati.
I kad je Fata dosla iz kina upita je mati kako je bilo.
- "Pa znas mama, da me Mujo nije drzo za picku, ja bi se upisala od smijeha."
Došao Tarzan u Sarajevo u vrijeme rata i posjetio Muju. Idu oni po Mujinom dvorištu i sretnu mačku.
- Mijaau!
Na to veli Tarzan Muji:
- Sto ne hranis macku, idiote, kaze da je gladna.
- Dobro, Tarzane, nahranicu je.
Prolaze oni kraj psa, kad cujes:
- Vau, vau!
- Mujo, jebem ti mater, sto si tuko psa?
Mujo pognuo glavu pa suti. Idu oni dalje ka cujes ovcu:
- Meee, meeeeeeeeeee!
Tarzan pogleda Muju a on:
- Nisam, Tarzane matere mi, laze kurva!!!
Videla Fata Mujine lepe brkove, pa ga pita da li može dobiti jednu dlaku za uspomenu.
On zavuče ruku u gaće i kaže: "Može, ali dok ima u skladištu, ne diraj izložbu!"
Isli Mujo i Haso na safari. Navecer se umorili i legli, kad se u šator uvuče lav i rikne:
- "GRRRRAAAOOOOOH!"
Mujo povice:
- "Diži se Haso; počinje crtani!"
Otisao Mujo u saunu pa gleda-sve naokolo sami goli muskarci.
Odjednom kod nekoga zazvoni mobitel. Tip vadi mobitel iz dupeta, izmijeni nekoliko recenica i spremi telefon natrag.
Mujo razgoracio oci pa se cudi. Ubrzo drugom zazvoni mobitel pa i on izvadi svoj mobitel iz dupeta.
Mujo se sad zabrinuo: sto ce on, jadan bez mobitela. Nije ni on zadnji goljo.
Ode na WC i nagura toalet papir u dupe pa se vrati u saunu. Svi prisutni spaze da mu iz guzice viri papir pa ga zabrinuto upitaju sto mu se dogodilo.
A Mujo na to vazno odgovori:
"Ma, sigurno mi stigo faks!"
Vraća se časna sestra iz šume i govori ona sva uzbuđena kako ju je silovao neki manijak u šumi, a na to će glavna časna:
-Ajde u kuhinju i pocuclaj jedan limun.
-Zašto, zar će mi to pomoći?
-Neće, ali će ti skinuti taj blaženi smiješak s lica.
Jedan mladi CIGO dode u ured za socijalnu pomoc, pride salteru i kaze sluzbenici:
"Halo, ne zelim vise zivjeti od pomoci, nego zelim ici raditi !!!"
Sluzbenica ga pogleda i kaze:
"Imate nevjerojatnu srecu. Imamo ponudu jednog bogatog gospodina, koji trazi sofera i bodyguarda za svoju kci nimfomanku. Morate voziti ogroman crni mercedes i 1-2x na dan poseviti djevojku.
Na raspolaganju su vam odijela, kravate i odjeca za slobodno vrijeme. Kako cete raditi puno prekovremenih, biti ce vam i isplaceni. Kako mlada dama puno putuje, morati cete je pratiti na tim putovanjima.
Osnovna placa iznosi 100.000 EUR godisnje"
E ma to ce CIGO: "Pa,vi to me zafrkavate !? "
A sluzbenica: "A tko je prvi poceo !"
Ode Crnogorac u Nemačku, i tamo u izlogu vidi gace. Pita on prodavaca čemu to služi, a on kaže da se to obuče ispod pantalona. Crnogorac ga pita zašto, a ovaj kaže:
"Jer tako je čistije, a i toplije!".
Kako je do sada nosio samo pantalone, odluči da isproba zapadni proizvod. Tako on obuče gače i ide dalje ulicom, ali mu se prisere i šta če, on se sakrije u zbunje, skine pantalone (al zaboravi gače), i isere se. Kad je završio, pogleda ispod sebe, i ne vidi govno!
Zaprepaščen sam sebi kaže:
"Bogami, jeste higijenski!".
Onda sedne na klupu i kaže:
"A i toplije je!"
Bauljali Mujo i Haso po gradu cijeli dan i ostalo im 20 kuna.
Kaze Mujo:
"Jebi ga Haso nemeremo vise pit, nema para.."
Haso:
"Jebi ga..nista onda..."
Snuzdili se oni i cube na klupi u parku. Odjednom sine ideja Muji.
"Brzo Haso ajmo u trgovinu."
Odu oni u trgovinu i kupe za tih zadnjih 20 kuna jednu kobasu. Haso rece Muji:
"Jebi ga Mujo sad tek nemamo para,sto cemo s
tom kobasicom?"
"Nista ti ne brini, idemo u prvi kafic i samo slusaj sto ti govorim. Idemo mi u birtiju i kad treba platiti ja cu staviti kobasu u hlace a ti ces kleknuti i izvuci je kroz slic i pusiti kao da je kara i onda ce nas izbaciti iz birtije."
Odu oni u prvi kafic i piju, pa piju i na kraju Haso izvuce kobasu i pocne pusiti, gazda ih s gadjenjem izbaci iz kafica.
I tako oni sretni sto se mogu opijati obidu desetak kafica.
Na kraju kaze Haso Muji:
"Jebi ga Mujo, nemerem vise, bole me koljena a i usta mi se razvalila, dosta mi je toga..."
A Mujo ce njemu:
" A sto mislis kako je meni, izgubio sam kobasu vec u drugom kaficu..."
Škodljiva prepoved sosedske pomoči
(via e-mail)
prof. dr. Miro Cerar
V prvem tednu tega leta smo preko medijev izvedeli, da pripravlja Vlada predlog zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, v katerem se med drugim omejuje tudi t.i. sosedska pomoč. Če držijo povzetki medijev, smo tako priča še eni norosti, ki jo bo nad svojimi državljani zagrešila oblast. Vse skupaj bi nas moralo biti sram.
V času, ko se soočamo z dramatično negativnimi finančnimi, ekonomskimi, socialnimi in drugimi pokazatelji, ostaja ena najpomembnejših opornih točk našega družbenega sobivanja prav medčloveški odnos. V času krize, ko se znaten del prebivalstva sooča z materialno revščino, ko kronično zmanjkuje optimizma in zaupanja v državne institucije in se kopičijo vse druge vrste problemov in težav, moramo predvsem paziti, da ostanemu ljudje, človečni v tolikšni meri, da bomo v stiski priskočili drug drugemu na pomoč. Seveda v tem pogledu ne smemo pričakovati idile, kajti ko zmanjkuje materialnih dobrin in upanja, se ljudje pogosto obnašamo sebično. Toda na srečo Slovenci vsakodnevno dokazujemo, da kljub naši potrošniški obsedenosti in pregovorni zavistnosti še vedno premoremo dovolj solidarnostnega čuta, da bližnjemu ali daljnjemu v hudi stiski le priskočimo na pomoč. Z denarjem, s kakšnim dejanjem, s toplo besedo ali čim drugim. Včasih pomagamo sorodniku, včasih sosedu, včasih invalidu ali neznani družini, ki preko medijev prosi za pomoč, včasih obubožanim v potresu ali poplavi in včasih tudi lačnim in prizadetim v drugih državah in na drugih kontinentih. Gre za tisto temeljno odzivnost, ki nas dela človečne (humane) in zaradi katere se, kadar jo v sebi prebudimo in udejanjimo, počutimo najbolje. Ko doživimo takšno ali drugačno nesebično pomoč, se zavemo, kako pomembno in prijetno je biti človeku človek.
Kot je znano, je slovenska država posebna tudi zato, ker v državni himni izraža zavezo dobrososedskim odnosom: Ne vrag, le sosed bo mejak. Resda gre tu za stremeljenje po dobrososedskem odnosu med (Slovenci in) sosednjimi narodi, toda v resnici je tako, da je lahko katerakoli družba zdrava in uspešna le takrat, ko tudi njeni posamezniki gojijo pretežno dobrososedske odnose.
Teh odnosov pa ne more ustvariti pravo. Te odnose ustvarjamo in negujemu ljudje z vsemi svojimi bolj ali manj subtilnimi socialnimi tkivi. S pozdravom, pogovorom, nasmehom, morebiti igro ter nenazadnje tudi s sosedsko pomočjo. Kjer takšnega tkiva ni, kjer bližnji ali daljnji sosedje le še nemo in brezosebno hodijo drug mimo drugega, tam družba umira. Tam ni več sosedov, znancev ali prijateljev, pač pa so le še premikajoča se trupla, ki se ne zavedajo, da jih je človeškost že zapustila. Da ne bi postali takšna živa trupla, moramo ostati čim bolj človečni ter kljub naglici, razdraženosti, jezi, žalosti in drugim oblikam nemira in bolečine v sebi venomer znova obujati tiste pozitivne in plemenite človeške lastnosti, ki nas povežejo z drugimi in nam bistveno dopolnjujejo smisel zemeljskega življenja.
Ena temeljnih značilnosti tega sveta je, da se kakovostne stvari dolgo gradijo, porušiti pa jih je mogoče v trenutku. To velja še posebej za medčloveške odnose. Tudi za medsosedske. Tu nam ekonomska in socialna kriza prinaša poseben izziv. V času, ko se povečuje brezposelnost, zmanjšujejo plače, povečuje revščina in poraja vedno več negotovosti in strahu, lahko postanemo drug drugemu (še) boljši sosedje. Ta čas nas preizkuša tudi v tej smeri. Ali se bomo še bolj zaprli vase, ignorirali druge ter poskrbeli zgolj za sebe in svoje družinske člane, ali pa bomo zmožni ohranjati in v še večji meri razviti tudi sočuten, solidaren in spodbuden odnos do bližnjih in daljnjih sosedov (na nek način smo v tej naši Sloveniji kar vsi sosedi drug drugemu).
Žal Vlada očitno meni, da kriza ni dovolj. Zdaj nas bo preizkusila še ona. Seveda s pomočjo zakona. Kako znano in predvidljivo. Na ta način bo omejila možnosti medsosedske pomoči. Zakon bo predpisal denarne sankcije za podjetnika, ki bo na področju svoje zasebne dejavnosti pomagal sosedu. V času, ki naravnost vpije po vseh drugih in drugačnih finančnih, ekonomskih in socialnih ukrepih, bo oblast udarila tam, kjer bo naredila nepopravljivo škodo. Po lastnem družbeno-moralnem tkivu, kolikor ga je še ostalo. Po ljudeh, ki s(m)o si sosedje. Ali gre pri tistih, ki so se tega domislili za popolno izgubo etičnega čuta in empatije, ali za popolno nepoznavanje psiho-socialnih dejavnikov - vse to niti ni več toliko pomembno. Zdaj smo Slovenci že tako navajeni vseh teh družbenih ekperimentov, da skorajda nihče več ne opazi, kaj se tu v resnici dogaja, kaj šele, da bi povzdignili glas in spregovorili v prid zaščiti zdravi pameti. Zato nas je res lahko sram.
V času, ko bi morala oblast iskati (in najti!) najrazličnejše spodbude za razvoj podjetništva in za večjo konkurečnost našega gospodarstva, se torej ukvarja (tudi) s tem, kako zakonsko prepovedati ali omejiti t.i. sosedsko pomoč. Kot da vsa (do)sedanja zakonodaja ne omogoča izterjave zadostne količine davkov ter učinkovitejšega odkrivanja in sankcioniranja dela na črno, predvsem pa - kar je bistveno večji problem - korupcije ter gospodarskega in podobnega kriminala.
Omejitev dela na črno v okviru t.i. medsosedskih razmerij je z vidika reševanja države kapljica v morju, z vidiki poslabševanja medčloveških odnosov pa pravi niagarski slap onesnažene vode. Gre še za en manever - zavestni ali nezavedni - preusmerjanja pozornosti z resničnih problemov na bolj ali manj zanemarljive. Če bi bilo na ravni političnih in gospodarskih elit dovolj poštenosti in volje, bi bila naša država danes mnogo bogatejša in ekonomsko uspešnejša, ljudje pa bi bili bolj razumevajoči do težavnosti izvajanja oblasti ter do splošne nuje zategovanja pasu v času svetovne in domače krize. Tako pa v nebo vpijoče družbene krivice in odsotnost volje na strani družbenih elit, da bi identificirala svoja zdrava in bolna jedra ter obojim namenila tisto, kar jim gre, državo še vedno pogreza v mlakužo.
Zakonska omejitev sosedskega >dela na črno<>profesionalno v nekem poslu in bi iz naslova te dejavnosti vršil sosedsko pomoč.<>kriminalca<, tj. soseda - frizerja.
Toda resnični problem sploh ni v takšnih in drugačnih zakonskih formulacijah ter v iskanju realnih možnosti za izvajanje zakona. Problem je v miselnosti, da je treba sedaj po državljanih, med katerimi je vedno večja množica takšnih, ki jim ta država ne omogoča, da bi sploh lahko zakonito zaslužili za svoje normalno preživetje, udariti še s takšno ponižujočo obliko nazdora in sankcioniranja t.i. dela na črno. Ali bomo zdaj spodbujali že to, da bo sosed ovajal soseda? Ali bomo preprečevali brezplačno POMOČ, ki jo bo dobronameren posameznik na opisani način ponudil sosedu oziroma njegovi družini? Ali torej nekdo, ki poklicno opravlja neko dejavnost, te ne more in ne sme opravljati za soseda brezplačno, zgolj kot prijateljsko, solidarnostno pomoč? Ali nam zakon sploh sme prepovedati, da delujemo prostovoljno in brezplačno v prid sočloveku, sodržavljanu?
Opisana ideja, ki jo vsebuje predlog zakona je družbeno destruktivna, zato upam, da se bo v prihodnjih dneh in tednih kritično oglasilo čim več državljanov, ki bodo ministrstvo in Vlado pozvali, da od predlagane zakonske zamisli odstopi ter raje bolje nadzira samo sebe in vse tiste, ki so davkoplačevalce v preteklih desetih ali dvajsetih letih nesmotrno ali nezakonito prikrajšali za stotine ali celo tisoče milijonov evrov.
prof. dr. Miro Cerar
miro.cerar@pf.uni-lj.si
prof. dr. Miro Cerar
V prvem tednu tega leta smo preko medijev izvedeli, da pripravlja Vlada predlog zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, v katerem se med drugim omejuje tudi t.i. sosedska pomoč. Če držijo povzetki medijev, smo tako priča še eni norosti, ki jo bo nad svojimi državljani zagrešila oblast. Vse skupaj bi nas moralo biti sram.
V času, ko se soočamo z dramatično negativnimi finančnimi, ekonomskimi, socialnimi in drugimi pokazatelji, ostaja ena najpomembnejših opornih točk našega družbenega sobivanja prav medčloveški odnos. V času krize, ko se znaten del prebivalstva sooča z materialno revščino, ko kronično zmanjkuje optimizma in zaupanja v državne institucije in se kopičijo vse druge vrste problemov in težav, moramo predvsem paziti, da ostanemu ljudje, človečni v tolikšni meri, da bomo v stiski priskočili drug drugemu na pomoč. Seveda v tem pogledu ne smemo pričakovati idile, kajti ko zmanjkuje materialnih dobrin in upanja, se ljudje pogosto obnašamo sebično. Toda na srečo Slovenci vsakodnevno dokazujemo, da kljub naši potrošniški obsedenosti in pregovorni zavistnosti še vedno premoremo dovolj solidarnostnega čuta, da bližnjemu ali daljnjemu v hudi stiski le priskočimo na pomoč. Z denarjem, s kakšnim dejanjem, s toplo besedo ali čim drugim. Včasih pomagamo sorodniku, včasih sosedu, včasih invalidu ali neznani družini, ki preko medijev prosi za pomoč, včasih obubožanim v potresu ali poplavi in včasih tudi lačnim in prizadetim v drugih državah in na drugih kontinentih. Gre za tisto temeljno odzivnost, ki nas dela človečne (humane) in zaradi katere se, kadar jo v sebi prebudimo in udejanjimo, počutimo najbolje. Ko doživimo takšno ali drugačno nesebično pomoč, se zavemo, kako pomembno in prijetno je biti človeku človek.
Kot je znano, je slovenska država posebna tudi zato, ker v državni himni izraža zavezo dobrososedskim odnosom: Ne vrag, le sosed bo mejak. Resda gre tu za stremeljenje po dobrososedskem odnosu med (Slovenci in) sosednjimi narodi, toda v resnici je tako, da je lahko katerakoli družba zdrava in uspešna le takrat, ko tudi njeni posamezniki gojijo pretežno dobrososedske odnose.
Teh odnosov pa ne more ustvariti pravo. Te odnose ustvarjamo in negujemu ljudje z vsemi svojimi bolj ali manj subtilnimi socialnimi tkivi. S pozdravom, pogovorom, nasmehom, morebiti igro ter nenazadnje tudi s sosedsko pomočjo. Kjer takšnega tkiva ni, kjer bližnji ali daljnji sosedje le še nemo in brezosebno hodijo drug mimo drugega, tam družba umira. Tam ni več sosedov, znancev ali prijateljev, pač pa so le še premikajoča se trupla, ki se ne zavedajo, da jih je človeškost že zapustila. Da ne bi postali takšna živa trupla, moramo ostati čim bolj človečni ter kljub naglici, razdraženosti, jezi, žalosti in drugim oblikam nemira in bolečine v sebi venomer znova obujati tiste pozitivne in plemenite človeške lastnosti, ki nas povežejo z drugimi in nam bistveno dopolnjujejo smisel zemeljskega življenja.
Ena temeljnih značilnosti tega sveta je, da se kakovostne stvari dolgo gradijo, porušiti pa jih je mogoče v trenutku. To velja še posebej za medčloveške odnose. Tudi za medsosedske. Tu nam ekonomska in socialna kriza prinaša poseben izziv. V času, ko se povečuje brezposelnost, zmanjšujejo plače, povečuje revščina in poraja vedno več negotovosti in strahu, lahko postanemo drug drugemu (še) boljši sosedje. Ta čas nas preizkuša tudi v tej smeri. Ali se bomo še bolj zaprli vase, ignorirali druge ter poskrbeli zgolj za sebe in svoje družinske člane, ali pa bomo zmožni ohranjati in v še večji meri razviti tudi sočuten, solidaren in spodbuden odnos do bližnjih in daljnjih sosedov (na nek način smo v tej naši Sloveniji kar vsi sosedi drug drugemu).
Žal Vlada očitno meni, da kriza ni dovolj. Zdaj nas bo preizkusila še ona. Seveda s pomočjo zakona. Kako znano in predvidljivo. Na ta način bo omejila možnosti medsosedske pomoči. Zakon bo predpisal denarne sankcije za podjetnika, ki bo na področju svoje zasebne dejavnosti pomagal sosedu. V času, ki naravnost vpije po vseh drugih in drugačnih finančnih, ekonomskih in socialnih ukrepih, bo oblast udarila tam, kjer bo naredila nepopravljivo škodo. Po lastnem družbeno-moralnem tkivu, kolikor ga je še ostalo. Po ljudeh, ki s(m)o si sosedje. Ali gre pri tistih, ki so se tega domislili za popolno izgubo etičnega čuta in empatije, ali za popolno nepoznavanje psiho-socialnih dejavnikov - vse to niti ni več toliko pomembno. Zdaj smo Slovenci že tako navajeni vseh teh družbenih ekperimentov, da skorajda nihče več ne opazi, kaj se tu v resnici dogaja, kaj šele, da bi povzdignili glas in spregovorili v prid zaščiti zdravi pameti. Zato nas je res lahko sram.
V času, ko bi morala oblast iskati (in najti!) najrazličnejše spodbude za razvoj podjetništva in za večjo konkurečnost našega gospodarstva, se torej ukvarja (tudi) s tem, kako zakonsko prepovedati ali omejiti t.i. sosedsko pomoč. Kot da vsa (do)sedanja zakonodaja ne omogoča izterjave zadostne količine davkov ter učinkovitejšega odkrivanja in sankcioniranja dela na črno, predvsem pa - kar je bistveno večji problem - korupcije ter gospodarskega in podobnega kriminala.
Omejitev dela na črno v okviru t.i. medsosedskih razmerij je z vidika reševanja države kapljica v morju, z vidiki poslabševanja medčloveških odnosov pa pravi niagarski slap onesnažene vode. Gre še za en manever - zavestni ali nezavedni - preusmerjanja pozornosti z resničnih problemov na bolj ali manj zanemarljive. Če bi bilo na ravni političnih in gospodarskih elit dovolj poštenosti in volje, bi bila naša država danes mnogo bogatejša in ekonomsko uspešnejša, ljudje pa bi bili bolj razumevajoči do težavnosti izvajanja oblasti ter do splošne nuje zategovanja pasu v času svetovne in domače krize. Tako pa v nebo vpijoče družbene krivice in odsotnost volje na strani družbenih elit, da bi identificirala svoja zdrava in bolna jedra ter obojim namenila tisto, kar jim gre, državo še vedno pogreza v mlakužo.
Zakonska omejitev sosedskega >dela na črno<>profesionalno v nekem poslu in bi iz naslova te dejavnosti vršil sosedsko pomoč.<>kriminalca<, tj. soseda - frizerja.
Toda resnični problem sploh ni v takšnih in drugačnih zakonskih formulacijah ter v iskanju realnih možnosti za izvajanje zakona. Problem je v miselnosti, da je treba sedaj po državljanih, med katerimi je vedno večja množica takšnih, ki jim ta država ne omogoča, da bi sploh lahko zakonito zaslužili za svoje normalno preživetje, udariti še s takšno ponižujočo obliko nazdora in sankcioniranja t.i. dela na črno. Ali bomo zdaj spodbujali že to, da bo sosed ovajal soseda? Ali bomo preprečevali brezplačno POMOČ, ki jo bo dobronameren posameznik na opisani način ponudil sosedu oziroma njegovi družini? Ali torej nekdo, ki poklicno opravlja neko dejavnost, te ne more in ne sme opravljati za soseda brezplačno, zgolj kot prijateljsko, solidarnostno pomoč? Ali nam zakon sploh sme prepovedati, da delujemo prostovoljno in brezplačno v prid sočloveku, sodržavljanu?
Opisana ideja, ki jo vsebuje predlog zakona je družbeno destruktivna, zato upam, da se bo v prihodnjih dneh in tednih kritično oglasilo čim več državljanov, ki bodo ministrstvo in Vlado pozvali, da od predlagane zakonske zamisli odstopi ter raje bolje nadzira samo sebe in vse tiste, ki so davkoplačevalce v preteklih desetih ali dvajsetih letih nesmotrno ali nezakonito prikrajšali za stotine ali celo tisoče milijonov evrov.
prof. dr. Miro Cerar
miro.cerar@pf.uni-lj.si
Naročite se na:
Objave (Atom)