"Ali bo kaj iz tvoje ljubezni z Johnom?"
"Mislim, da me bo v kratkem zasnubil, ženo je že ustrelil."
Strog in nepriljubljen Generali direktor se hoče ob svoji
petdesetletnici malo prikupiti članom delovne skupnosti. Za nasvet
vpraša ženo:
"Rad bi pripravil nekaj, kar ne bi bilo preveč drago, o čemer bi
poročali časopisi in bi bilo mojim sodelavcem v veselje. Kaj mi
predlagaš?" "Vzemi pištolo in se ustreli."
"Vsako razburjenje lahko pri vašem možu povzroči smrt,"
opozori zdravnik mlado čedno ženo.
"Hvala za nasvet!" rece žena in plane v bolniško sobo k možu:
"Dragi, ljudje s pogrebnega zavoda so že tu!"
Mož sprašuje na upravi za notranje zadeve, kje bi lahko bila njegova
žena, ki jo že dva dni pogreša. Povejo mu, da ležita v mrtvašnici dve
utopljenki.
"Ali bi se dalo vašo ženo po čem posebnem prepoznati?"
"O ja, na levo uho bolj slabo sliši."
Sosedje mrzlično trkajo na vrata, dokler gospodinja ne zavpije:
"Ne morem vam odpreti, se ravno tuširam!"
"Moža vam je povozil valjar!"
"No ja, kar skozi špranjo pod vrati ga potisnite!"
Kako se kaj razumeš z očimom?"
"Zelo lepo! Vsaki dan greva k jezeru, sedeva v čoln, odveslava do
sredine jezera, kjer me očim spravi iz čolna. On vesla nazaj sam, jaz pa
plavam do brega."
"Ali ni to malo utrudljivo?"
"Niti ne, težje je razvezati vrvi in se rešiti iz vreče."
V gostilni se stepejo. Marko jih dobi s steklenico po glavi. Čez teden
dni mu reče žena:
"Pojdi no k zdravniku, da ti pobere črepinje iz glave. Saj mi boš vso
posteljnino raztrgal!"
Mož prosi ženo, naj skoči v bližnjo lekarno po zdravilo zoper bolečine:
strašno ga boli zob. Žena odhiti, vendar je zelo dolgo ni nazaj.
Nazadnje nekdo potrka na vrata. Mož gre odpret z robcem na ustih. Zunaj
je policaj, ki vpraša:
"Ste vi gospod Novak?"
"Da." odvrne mož skozi robec.
"Je Novak Ančka vaša žena?"
"Da."
"Pripravite se: vaša žena je šla malo prej čez cesto, kjer jo je zbil
avto in sicer do mrtvega."
"Madona!" zastoka mož skozi robec, "pa ravno danes, ko se ne morem
smejati!"
"Kakšno smolo sem imel v življenju: trikrat sem se oženil in vse tri
žene so umrle."
"Neverjetno!" se zgrozi en od navzočih, "kaj je bilo prvi?"
"Strupene gobe je jedla."
"Kaj pa je bilo drugi?"
"Strupene gobe je jedla."
"In tretja, je ta tudi jedla strupene gobe?"
"Ne, lobanja ji je počila."
"Kako to?"
"Ni hotela jesti strupenih gob."
Mirko zagleda Franca, kako težko nese dva kovčka proti železnški
postaji. Stopi bližje, da bi mu pomagal, ga bolj natančno pogleda in
vzklikne: "Kakšen pa si? Ves krvav, podplut in zabuhel! Kaj se je
zgodilo?" "Ali si moreš misliti? Lastna žena me je! Nekaj ji ni bilo
prav, pa je zgrabila kladivo in me z njim začela tolči po obrazu!"
"Pha!" reče Mirko, "če bi moja naredila kaj takega, bi jo na kosce
razsekal!"
"Kaj pa misliš, da nosim v kovčkih?!"
Znanca urejata ravnokar izkopana grobova na pokopališču.
"Kaj se je zgodilo?"
"Žena mi je umrla. - Pa ti?"
"Meni je umrla tašča."
"Tudi to ni slabo."
V čakalnici pred nebeškimi vrati se neka duša glasno smeje. Nebeški
vratar jo opozori, naj se pomiri, toda duša se smeje kar naprej.
"Pa kaj je tako smešnega?" vpraša sveti Peter.
"Oh," se smeje duša, "jaz sem že pol ure tukaj, spodaj pa me še vedno
operirajo."
Črnec pride pred nebeška vrata in želi v nebesa.
"Imaš kakšne posebne zasluge zato, da lahko prideš v nebesa?" ga vpraša
sveti Peter.
"Ja, izredno pogumen sem bil!"
"Res?"
"Res! Oženil sem se z belopoltim dekletom v katoliški cerkvi, na moji
poroki pa je bilo prisotnih tudi sto članov organizacije Ku-Klux-Klan!"
"In kdaj je to bilo?"
"Prejle!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar