En dolenjski vic

Tole je razlog, da me včeraj ni bilo v službo: pospravljal sem klet ženinega dedka in našel dvanajst steklenic njegovega domačega žganja. Žena mi je naročila, naj jih zlijem stran, in tako sem se lotil tega neprijetnega opravila. Potegnil se zamašek iz prve steklenice in vsebino zlil v korito, samo en kozarček pa sem natočil zase in ga izpil. Potem sem odprl drugo steklenico in naredil isto, spet sem popil le en kozarček. Zanimalo me je, ali se je stari zares spoznal na kuhanje žganja. Spoznal se je. Nato sem odmašil tretjo steklenico in jo izlil, a še prej sem spil en kozarček, da bi preveril kvaliteto žganja. Bilo je odlično. Enako s četrto steklenico. Kozarček zase, drugo v korito. Potegnil sem steklenico z naslednjega zamaška, spil eno korito, ostalo pa zlil v kozarec. Potegnil sem korito z naslednjega kozarca in si nalil
steklenico iz zamaška, kozarca v steklenico in zamašil korito. Ko sem vse spraznil, sem z eno roko ustavil hišo, z drugo pa preštel steklenice, zamaške, korita in kozarce in jih naštel vsega skupaj 29. Ko se je hiša spet privrtela mimo, sem jih še enkrat preštel in nazadnje sem imel vso hišo v eni steklenici, ki sem jo spil. Prav trapasto sem se počutil, da nisem mogel gor po stopnicah, da bi ženi čestital, ker je njen ded kuhal tako odlično žganje, ampak to bom naredil takoj, ko bodo stopnice spet prišle mimo.